Ledeni globus

Krik
Plazma ekspresij preliva obzorja;
slep v sanjah iščem obraze,
izgubljen na sredini neskončnega morja,
prva stopnja besa ekstaze.

Vidim, da enkrat vsega bo konec,
a voham začetek iskrenih nasmehov,
kot bi veter zvonil otrokom božični zvonec;
svet čist bo slepih človekovih grehov.

Bojim se za svoje nedolžne otroke,
ki veneli bodo kot cvetovi pozabljene vaze;
ko kdo opozoril bi jih iz prve roke:
vredni so kakor v puščavi oaze.

A užival bom! Vedro, sijoče, veselo,
ko pihala zimska mrzla bo sapa.
Ej, jezna kraljica! Čaka te delo!
Prične naj se končno naslednja etapa!

Vzdih
Glej, kako besno prepeva narava,
a meni njen zvok prav dobro de.
Pričela se končno je prava zabava;
kdaj bo končana, le sama ve.

Rdeča svetloba, ognjeni viharji,
besne nevihte, krvavi potoki,
smrt tiho se skriva v jutranji zarji,
otrok pa joka ob mamini roki.

glej ko bobni
glej ko gori
zobovje narave se le zaostri

Ni več razlik v mozaiku ljudi.
Nihče več ne nosi pisane krone.
Ritmu in času se več ne mudi,
ko žgejo dotiki nas sončne korone.

Anarhija okoli, anarhija v nas,
vladavine vampirjev končno propad,
človeštvo združuje le en tihi glas:
rešiti sebe, mogoče še lasten svoj sad.

ko nikogar več ni
ko človeštvo za večno zaspi
se besna kraljica sprosti

Izdih
Beli oblaki nad polji spominov,
sivi vihar nad skicami krošenj,
v tišini pokrajin Njeno oziranje,
živih duš pa končano umiranje.
Kristalne zvezde v iskrah utripov
sijejo nad mrtvimi polji,
zadnje duše pa prepevajo skupaj:
moj ljubi otrok, nikar ne obupaj.