Rune

Hladne rune pečatijo
moje življenje.
Nenavadne oblike,
skrivnostni sijaji,
v disharmoniji 
moje vstajenje.

Izklesane v mrzel kamen
zrejo v hladen zrak,
glasno vzklikajo,
ko napovedujejo
grenek mrak.

Pojejo, pojejo,
prepovedane melodije,
disharmonije,
kot ni ravnovesja
v stvarnosti agonije.

Odločne besede
v grobih oblikah
pa mi govorijo,
da ni vse v slikah. 

Moji rogovi

Zakaj ne bi teme sijal,
če lahko?
Zakaj bi zapiral nebo?

Sem čren vran.
Babice me grdo gledajo,
kanje se me bojijo,
le ostali vrani me marajo.
In obužujem nebo
in ne bojim se neviht.
Mrtvim izkljuvam oči.

Sem tudi maček.
Samozavestno se umaknem,
opazujem od daleč
in zbežim le,
če pojavi se nuja.
Znam pa tudi krempati.
Grobost ni mi tuja.

Želim si apokalipse,
da ne bom potepuški maček,
da ne bom več osovražen vran.
Želim si svobode.

In kot vran bom preživel,
ker mi mrtvo ne smrdi,
in kot maček zapel,
ker se mi v temi iskri.
Sem negacija negativnega.
Namesto kravate
nosim rogove.