Beli žrebec

Težek zrak se zabija v zemljo.
V sivih verigah prepleta se strah.
Potujejo hitro in panično k zemlji,
kot bi se bale sijaja prihodnosti.

Čvrste iskre iz belega hleva.
Sapa nemirnega belega žrebca.
Mogočnega, žlahtnega, besnega žrebca,
ki mu duše mraz ne dohaja.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec hrza v jutro.

Zakaj hrza v zimo?
Zakaj udarja ob steno?
Vse se pripravlja!
V tišini je moč.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec čaka na vojno.

Bela smrt

Po hodniku belem
se vozim naprej.
Naprej?
Duša tesni se nazaj.
Zebe me;
mati daj,
daj me ogrej!
Nad mano beli neznanec,
bele rokavice v meni.

Črnina me odreši beline.

Zaslišim tihi krik.

Ne joči,
ne joči.

Naj bodo moje misli
poslednji vzklik.

...

Poskusite si zadevico predstavljati kot v neki bolnišnici, na vozičku, trenutki pred smrtjo, kirurg nad tabo in v tebi...

Topologija čustev

Čustva potlačena,
polna ekspresije.
Žalost v očeh.
Žalost v duši.
V duši globoka ugrez.

Topologija ljubezni
je nedoločljiva.
Ampak, bo kabel
res zamenjala
brezžična vez?

Kaj me napadaš?!
Napadaš s pogledi!
V njih meni neznana
strast je zavladala,
mi pušča strupeno urez.

Kaj čustvuješ: žrtev družbe?
Teatralno v milini,
kjer ne najdeš smisla?
Končajmo ta film neuspešen.
Rez. Rez. Rez!

Sončni vzhod

Toča zasegla
nebo, da ga zebe.

Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.

Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …

Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.

...

Za vse uboge žrtve islamističnega nasilja na Bližnjem vzhodu.

Pregrada

Obraz mi je smeh moj raztrgal,
a led me je ugriznil v srce.
Vsekakor ne smem jim dokazat,
da dušo beseda mi jé.