Misel št. T

Včasih zrem v globino noči,
tisto popolno črnino,
ki jo nekateri kličejo tema.
Zame ni le tema, ampak so vrata.
Zrem v tisto črno temo
in čez nekaj časa vidim obrise predmetov,
ki se pokriti z njo skrivajo slepim ljudem.
Ti predmeti počasi dobivajo obliko
in kmalu jih znaš imenovati.

In nato se zazrem v svojo dušo
ter ponovim isti postopek.

Bela smrt

Po hodniku belem
se vozim naprej.
Naprej?
Duša tesni se nazaj.
Zebe me;
mati daj,
daj me ogrej!
Nad mano beli neznanec,
bele rokavice v meni.

Črnina me odreši beline.

Zaslišim tihi krik.

Ne joči,
ne joči.

Naj bodo moje misli
poslednji vzklik.

...

Poskusite si zadevico predstavljati kot v neki bolnišnici, na vozičku, trenutki pred smrtjo, kirurg nad tabo in v tebi...

Topologija čustev

Čustva potlačena,
polna ekspresije.
Žalost v očeh.
Žalost v duši.
V duši globoka ugrez.

Topologija ljubezni
je nedoločljiva.
Ampak, bo kabel
res zamenjala
brezžična vez?

Kaj me napadaš?!
Napadaš s pogledi!
V njih meni neznana
strast je zavladala,
mi pušča strupeno urez.

Kaj čustvuješ: žrtev družbe?
Teatralno v milini,
kjer ne najdeš smisla?
Končajmo ta film neuspešen.
Rez. Rez. Rez!

V krsti

Plavam v morju neskončnega življenja,
a nato ležem v suho krsto.
Položijo me v grob, popoln grob,
poleg drugih v popolno vrsto.

Tiho ležim, tiho kot grob
v katerem mirno zaspim.
Tukaj me zebe, le v spominu
drugih kot plamen gorim

Včasih si smrti prav zaželim!

Sončni vzhod

Toča zasegla
nebo, da ga zebe.

Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.

Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …

Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.

...

Za vse uboge žrtve islamističnega nasilja na Bližnjem vzhodu.

Nebo

I

Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.

Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.

Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.

II

Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.

Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.

Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.

III

In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.

Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.

...

tole je dejansko nekaj čist novega, kar sem se lotil ... od kot inspiracija? vedno bolj se hočem osamosvojit, biti ptica na širnem nebu, pa ugotavljam, da je drugje veliko bolj mrzlo kot doma...

Filozofija absurda

Dežela prekrasna,
a mrtev razgled.

Misel tiha,
ali glasen pogled.

Naravna nesreča,
pa nagajivi spogled.

Beseda lažniva,
vendar skoznjo vpogled.

Sebi zadosten,
a drugim slab zgled.

Če drugim prekisel,
nam je kot med.

Filozofija absurda je filozofija strasti,
je poezija tabujev in abstraktnih vezi.


....

Tole je neke vrste uvod v vse skupaj. Bistvo: bistva ni. Resnica: vse bi moralo biti obrnjeno!

Pregrada

Obraz mi je smeh moj raztrgal,
a led me je ugriznil v srce.
Vsekakor ne smem jim dokazat,
da dušo beseda mi jé.

V kristalni noči

V kristalni noči čutim
poljube tisočerih žarkov zvezd.
Koža mi dehti po apokalipsi,
dlake se mi ježijo v ritmu vetra.

Ko bi jo le videl,
ko bi jo le slišal,
a v tihi predigri
čaka primeren trenutek.

Ko bo gorelo,
po smrti dehtelo,
upam, da mene
bo prvega vzelo.

...

Tole je nastalo na Metal Campu =)