Čez blato

Potujem čez blato.
Iz suhe kože
trgam tvoje slane dotike.
Pljuvam kislo slino,
napito najinih večernih poljubov.
Prek odrte pokrajine
kričim tvoje sprane besede.

Potujem čez blato,
da prikrijem tvoj zadnji pozdrav.

Upor črnih ovac

Krpamo si rane in ugrize,
pulimo si bodice.
A delamo po svoje,
saj smo se naveličali kaprice.
Od kod jim volkovi,
da nam jedo oči in ušesa?
Od kod jim pastirjev,
da nas vodijo v lažna nebesa?

Naši kiparji z ostrimi kremplji
prihajajo izklesati nove oblike,
da postanejo trdni simboli
bodoče olike.
Ne manjka slikarjev
in barve za bele ovčice,
ki postale bi rade
deležne pravice!

V pepelu kracamo usodo,
da pastirjem oči zaslepimo,
in ga posujemo v reke, 
da volkovom prihodnost skalimo.
Bliža se upor črnih ovac.
Tistih iz sence, vedno izdanih,
tistih zakritih, nikoli poznanih.
Tistih iz jekla kovanih.

Angel večernih oblakov

V tvojih brezbarvnih očeh,
včasih modro iskrečih,
drugič rjavo bolečih,
opazujem svoj raztrgan obraz.
Želim si tvojega pogleda.
Želim si tvojega objema.

Krpaš moje krvave rane,
zaznamovane od besa
tvojih krutih bogov.

V naročju tvojega vonja
si naivno želim spet okusiti
tvojih prepovedanih sadov.

Skrij svoje modre peruti,
angel večernih oblakov.
Pospravi nož,
škrlaten od moje krvi.

Vedno znova me zabodeš,
a me nočeš ubiti.

S pokvarjenimi krili ti skušam slediti.
Ovira me teža mojih lastnih rogov.

Beli cigan

Beli cigan, hodiš po cesti.
Beli cigan, govoriti ne znaš.
Kaj poješ, komu,
če govoriti ne znaš?

Beli cigan, kaj hodiš po cesti?
Po tisti cesti, ki jo zanikaš.
Po tisti cesti, ki je nočeš.
Po tisti cesti, ki je vseeno tvoja.

Beli cigan, zakaj nisi črn?
Če bi bil črn,
cesta ne bi bila tvoja,
ne bi imel doma.

Čudna so pota,
čudne so ceste,
a cesta in pot
sta vseeno tvoji. 

Inkognito

V senci družbe se skrivam
pred zakonom.
Kriminalec sem,
filozofija absurda je prepovedana.

Roke se mi lepijo od sladkih nasmehov,
oči slepijo od bleska moči,
nos maši od vonja vsakdana,
ušesa moja so s hrupom obdana!

Skupaj molimo,
a ne istim bogovom.
Skupaj pijemo,
a ne z istim namenom.
Skupaj se veselimo,
a ne z istim nasmehom.

A glasnica prihodnosti s črnim perjem
osenči lepljive nasmehe,
mene pa osvetli
tiha svetloba njenih oči. 

Rune

Hladne rune pečatijo
moje življenje.
Nenavadne oblike,
skrivnostni sijaji,
v disharmoniji 
moje vstajenje.

Izklesane v mrzel kamen
zrejo v hladen zrak,
glasno vzklikajo,
ko napovedujejo
grenek mrak.

Pojejo, pojejo,
prepovedane melodije,
disharmonije,
kot ni ravnovesja
v stvarnosti agonije.

Odločne besede
v grobih oblikah
pa mi govorijo,
da ni vse v slikah. 

Moji rogovi

Zakaj ne bi teme sijal,
če lahko?
Zakaj bi zapiral nebo?

Sem čren vran.
Babice me grdo gledajo,
kanje se me bojijo,
le ostali vrani me marajo.
In obužujem nebo
in ne bojim se neviht.
Mrtvim izkljuvam oči.

Sem tudi maček.
Samozavestno se umaknem,
opazujem od daleč
in zbežim le,
če pojavi se nuja.
Znam pa tudi krempati.
Grobost ni mi tuja.

Želim si apokalipse,
da ne bom potepuški maček,
da ne bom več osovražen vran.
Želim si svobode.

In kot vran bom preživel,
ker mi mrtvo ne smrdi,
in kot maček zapel,
ker se mi v temi iskri.
Sem negacija negativnega.
Namesto kravate
nosim rogove.

Misel št. T

Včasih zrem v globino noči,
tisto popolno črnino,
ki jo nekateri kličejo tema.
Zame ni le tema, ampak so vrata.
Zrem v tisto črno temo
in čez nekaj časa vidim obrise predmetov,
ki se pokriti z njo skrivajo slepim ljudem.
Ti predmeti počasi dobivajo obliko
in kmalu jih znaš imenovati.

In nato se zazrem v svojo dušo
ter ponovim isti postopek.

Topologija čustev

Čustva potlačena,
polna ekspresije.
Žalost v očeh.
Žalost v duši.
V duši globoka ugrez.

Topologija ljubezni
je nedoločljiva.
Ampak, bo kabel
res zamenjala
brezžična vez?

Kaj me napadaš?!
Napadaš s pogledi!
V njih meni neznana
strast je zavladala,
mi pušča strupeno urez.

Kaj čustvuješ: žrtev družbe?
Teatralno v milini,
kjer ne najdeš smisla?
Končajmo ta film neuspešen.
Rez. Rez. Rez!

V krsti

Plavam v morju neskončnega življenja,
a nato ležem v suho krsto.
Položijo me v grob, popoln grob,
poleg drugih v popolno vrsto.

Tiho ležim, tiho kot grob
v katerem mirno zaspim.
Tukaj me zebe, le v spominu
drugih kot plamen gorim

Včasih si smrti prav zaželim!

Filozofija absurda

Dežela prekrasna,
a mrtev razgled.

Misel tiha,
ali glasen pogled.

Naravna nesreča,
pa nagajivi spogled.

Beseda lažniva,
vendar skoznjo vpogled.

Sebi zadosten,
a drugim slab zgled.

Če drugim prekisel,
nam je kot med.

Filozofija absurda je filozofija strasti,
je poezija tabujev in abstraktnih vezi.


....

Tole je neke vrste uvod v vse skupaj. Bistvo: bistva ni. Resnica: vse bi moralo biti obrnjeno!