Hladne rune pečatijo
moje življenje.
Nenavadne oblike,
skrivnostni sijaji,
v disharmoniji
moje vstajenje.
Izklesane v mrzel kamen
zrejo v hladen zrak,
glasno vzklikajo,
ko napovedujejo
grenek mrak.
Pojejo, pojejo,
prepovedane melodije,
disharmonije,
kot ni ravnovesja
v stvarnosti agonije.
Odločne besede
v grobih oblikah
pa mi govorijo,
da ni vse v slikah.
sreda, 17. september 2008
Moji rogovi
Zakaj ne bi teme sijal,
če lahko?
Zakaj bi zapiral nebo?
Sem čren vran.
Babice me grdo gledajo,
kanje se me bojijo,
le ostali vrani me marajo.
In obužujem nebo
in ne bojim se neviht.
Mrtvim izkljuvam oči.
Sem tudi maček.
Samozavestno se umaknem,
opazujem od daleč
in zbežim le,
če pojavi se nuja.
Znam pa tudi krempati.
Grobost ni mi tuja.
Želim si apokalipse,
da ne bom potepuški maček,
da ne bom več osovražen vran.
Želim si svobode.
In kot vran bom preživel,
ker mi mrtvo ne smrdi,
in kot maček zapel,
ker se mi v temi iskri.
Sem negacija negativnega.
Namesto kravate
nosim rogove.
če lahko?
Zakaj bi zapiral nebo?
Sem čren vran.
Babice me grdo gledajo,
kanje se me bojijo,
le ostali vrani me marajo.
In obužujem nebo
in ne bojim se neviht.
Mrtvim izkljuvam oči.
Sem tudi maček.
Samozavestno se umaknem,
opazujem od daleč
in zbežim le,
če pojavi se nuja.
Znam pa tudi krempati.
Grobost ni mi tuja.
Želim si apokalipse,
da ne bom potepuški maček,
da ne bom več osovražen vran.
Želim si svobode.
In kot vran bom preživel,
ker mi mrtvo ne smrdi,
in kot maček zapel,
ker se mi v temi iskri.
Sem negacija negativnega.
Namesto kravate
nosim rogove.
ponedeljek, 11. avgust 2008
Ledeni globus
Krik
Plazma ekspresij preliva obzorja;
slep v sanjah iščem obraze,
izgubljen na sredini neskončnega morja,
prva stopnja besa ekstaze.
Vidim, da enkrat vsega bo konec,
a voham začetek iskrenih nasmehov,
kot bi veter zvonil otrokom božični zvonec;
svet čist bo slepih človekovih grehov.
Bojim se za svoje nedolžne otroke,
ki veneli bodo kot cvetovi pozabljene vaze;
ko kdo opozoril bi jih iz prve roke:
vredni so kakor v puščavi oaze.
A užival bom! Vedro, sijoče, veselo,
ko pihala zimska mrzla bo sapa.
Ej, jezna kraljica! Čaka te delo!
Prične naj se končno naslednja etapa!
Vzdih
Glej, kako besno prepeva narava,
a meni njen zvok prav dobro de.
Pričela se končno je prava zabava;
kdaj bo končana, le sama ve.
Rdeča svetloba, ognjeni viharji,
besne nevihte, krvavi potoki,
smrt tiho se skriva v jutranji zarji,
otrok pa joka ob mamini roki.
glej ko bobni
glej ko gori
zobovje narave se le zaostri
Ni več razlik v mozaiku ljudi.
Nihče več ne nosi pisane krone.
Ritmu in času se več ne mudi,
ko žgejo dotiki nas sončne korone.
Anarhija okoli, anarhija v nas,
vladavine vampirjev končno propad,
človeštvo združuje le en tihi glas:
rešiti sebe, mogoče še lasten svoj sad.
ko nikogar več ni
ko človeštvo za večno zaspi
se besna kraljica sprosti
Izdih
Beli oblaki nad polji spominov,
sivi vihar nad skicami krošenj,
v tišini pokrajin Njeno oziranje,
živih duš pa končano umiranje.
Kristalne zvezde v iskrah utripov
sijejo nad mrtvimi polji,
zadnje duše pa prepevajo skupaj:
moj ljubi otrok, nikar ne obupaj.
sreda, 30. julij 2008
Misel št. T
Včasih zrem v globino noči,
tisto popolno črnino,
ki jo nekateri kličejo tema.
Zame ni le tema, ampak so vrata.
Zrem v tisto črno temo
in čez nekaj časa vidim obrise predmetov,
ki se pokriti z njo skrivajo slepim ljudem.
Ti predmeti počasi dobivajo obliko
in kmalu jih znaš imenovati.
In nato se zazrem v svojo dušo
ter ponovim isti postopek.
tisto popolno črnino,
ki jo nekateri kličejo tema.
Zame ni le tema, ampak so vrata.
Zrem v tisto črno temo
in čez nekaj časa vidim obrise predmetov,
ki se pokriti z njo skrivajo slepim ljudem.
Ti predmeti počasi dobivajo obliko
in kmalu jih znaš imenovati.
In nato se zazrem v svojo dušo
ter ponovim isti postopek.
petek, 11. julij 2008
Bela smrt
Po hodniku belem
se vozim naprej.
Naprej?
Duša tesni se nazaj.
Zebe me;
mati daj,
daj me ogrej!
Nad mano beli neznanec,
bele rokavice v meni.
Črnina me odreši beline.
Zaslišim tihi krik.
Ne joči,
ne joči.
Naj bodo moje misli
poslednji vzklik.
...
Poskusite si zadevico predstavljati kot v neki bolnišnici, na vozičku, trenutki pred smrtjo, kirurg nad tabo in v tebi...
se vozim naprej.
Naprej?
Duša tesni se nazaj.
Zebe me;
mati daj,
daj me ogrej!
Nad mano beli neznanec,
bele rokavice v meni.
Črnina me odreši beline.
Zaslišim tihi krik.
Ne joči,
ne joči.
Naj bodo moje misli
poslednji vzklik.
...
Poskusite si zadevico predstavljati kot v neki bolnišnici, na vozičku, trenutki pred smrtjo, kirurg nad tabo in v tebi...
četrtek, 10. julij 2008
Topologija čustev
Čustva potlačena,
polna ekspresije.
Žalost v očeh.
Žalost v duši.
V duši globoka ugrez.
Topologija ljubezni
je nedoločljiva.
Ampak, bo kabel
res zamenjala
brezžična vez?
Kaj me napadaš?!
Napadaš s pogledi!
V njih meni neznana
strast je zavladala,
mi pušča strupeno urez.
Kaj čustvuješ: žrtev družbe?
Teatralno v milini,
kjer ne najdeš smisla?
Končajmo ta film neuspešen.
Rez. Rez. Rez!
polna ekspresije.
Žalost v očeh.
Žalost v duši.
V duši globoka ugrez.
Topologija ljubezni
je nedoločljiva.
Ampak, bo kabel
res zamenjala
brezžična vez?
Kaj me napadaš?!
Napadaš s pogledi!
V njih meni neznana
strast je zavladala,
mi pušča strupeno urez.
Kaj čustvuješ: žrtev družbe?
Teatralno v milini,
kjer ne najdeš smisla?
Končajmo ta film neuspešen.
Rez. Rez. Rez!
V krsti
Plavam v morju neskončnega življenja,
a nato ležem v suho krsto.
Položijo me v grob, popoln grob,
poleg drugih v popolno vrsto.
Tiho ležim, tiho kot grob
v katerem mirno zaspim.
Tukaj me zebe, le v spominu
drugih kot plamen gorim
Včasih si smrti prav zaželim!
a nato ležem v suho krsto.
Položijo me v grob, popoln grob,
poleg drugih v popolno vrsto.
Tiho ležim, tiho kot grob
v katerem mirno zaspim.
Tukaj me zebe, le v spominu
drugih kot plamen gorim
Včasih si smrti prav zaželim!
Sončni vzhod
Toča zasegla
nebo, da ga zebe.
Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.
Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …
Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.
...
Za vse uboge žrtve islamističnega nasilja na Bližnjem vzhodu.
nebo, da ga zebe.
Sredi morja rumenega
vidim galebe.
Kljuvajo se,
kot bi zblazneli.
Kljuvajo se,
kljuvajo za ribe.
Vsak ima svoje hibe …
A kaj, ko nismo enaki!
Kot z raki se ribiči
z nami igrajo.
Ko smo mi tisti,
ki nenehno garajo …
Toča zasegla
je sončni vzhod.
Mi galebi in raki
se bomo pobili,
v prelepi rumeni
puščavski idili.
...
Za vse uboge žrtve islamističnega nasilja na Bližnjem vzhodu.
Nebo
I
Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.
Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.
Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.
II
Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.
Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.
Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.
III
In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.
Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.
Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.
Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.
Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.
II
Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.
Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.
Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.
III
In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.
Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.
...
tole je dejansko nekaj čist novega, kar sem se lotil ... od kot inspiracija? vedno bolj se hočem osamosvojit, biti ptica na širnem nebu, pa ugotavljam, da je drugje veliko bolj mrzlo kot doma...
Filozofija absurda
Dežela prekrasna,
a mrtev razgled.
Misel tiha,
ali glasen pogled.
Naravna nesreča,
pa nagajivi spogled.
Beseda lažniva,
vendar skoznjo vpogled.
Sebi zadosten,
a drugim slab zgled.
Če drugim prekisel,
nam je kot med.
a mrtev razgled.
Misel tiha,
ali glasen pogled.
Naravna nesreča,
pa nagajivi spogled.
Beseda lažniva,
vendar skoznjo vpogled.
Sebi zadosten,
a drugim slab zgled.
Če drugim prekisel,
nam je kot med.
Filozofija absurda je filozofija strasti,
je poezija tabujev in abstraktnih vezi.
....
je poezija tabujev in abstraktnih vezi.
....
Tole je neke vrste uvod v vse skupaj. Bistvo: bistva ni. Resnica: vse bi moralo biti obrnjeno!
Pregrada
Obraz mi je smeh moj raztrgal,
a led me je ugriznil v srce.
Vsekakor ne smem jim dokazat,
da dušo beseda mi jé.
a led me je ugriznil v srce.
Vsekakor ne smem jim dokazat,
da dušo beseda mi jé.
V kristalni noči
V kristalni noči čutim
poljube tisočerih žarkov zvezd.
Koža mi dehti po apokalipsi,
dlake se mi ježijo v ritmu vetra.
Ko bi jo le videl,
ko bi jo le slišal,
a v tihi predigri
čaka primeren trenutek.
Ko bo gorelo,
po smrti dehtelo,
upam, da mene
bo prvega vzelo.
...
Tole je nastalo na Metal Campu =)
poljube tisočerih žarkov zvezd.
Koža mi dehti po apokalipsi,
dlake se mi ježijo v ritmu vetra.
Ko bi jo le videl,
ko bi jo le slišal,
a v tihi predigri
čaka primeren trenutek.
Ko bo gorelo,
po smrti dehtelo,
upam, da mene
bo prvega vzelo.
...
Tole je nastalo na Metal Campu =)
Naročite se na:
Objave (Atom)