Upor črnih ovac

Krpamo si rane in ugrize,
pulimo si bodice.
A delamo po svoje,
saj smo se naveličali kaprice.
Od kod jim volkovi,
da nam jedo oči in ušesa?
Od kod jim pastirjev,
da nas vodijo v lažna nebesa?

Naši kiparji z ostrimi kremplji
prihajajo izklesati nove oblike,
da postanejo trdni simboli
bodoče olike.
Ne manjka slikarjev
in barve za bele ovčice,
ki postale bi rade
deležne pravice!

V pepelu kracamo usodo,
da pastirjem oči zaslepimo,
in ga posujemo v reke, 
da volkovom prihodnost skalimo.
Bliža se upor črnih ovac.
Tistih iz sence, vedno izdanih,
tistih zakritih, nikoli poznanih.
Tistih iz jekla kovanih.

Angel večernih oblakov

V tvojih brezbarvnih očeh,
včasih modro iskrečih,
drugič rjavo bolečih,
opazujem svoj raztrgan obraz.
Želim si tvojega pogleda.
Želim si tvojega objema.

Krpaš moje krvave rane,
zaznamovane od besa
tvojih krutih bogov.

V naročju tvojega vonja
si naivno želim spet okusiti
tvojih prepovedanih sadov.

Skrij svoje modre peruti,
angel večernih oblakov.
Pospravi nož,
škrlaten od moje krvi.

Vedno znova me zabodeš,
a me nočeš ubiti.

S pokvarjenimi krili ti skušam slediti.
Ovira me teža mojih lastnih rogov.