Ledeni globus

Krik
Plazma ekspresij preliva obzorja;
slep v sanjah iščem obraze,
izgubljen na sredini neskončnega morja,
prva stopnja besa ekstaze.

Vidim, da enkrat vsega bo konec,
a voham začetek iskrenih nasmehov,
kot bi veter zvonil otrokom božični zvonec;
svet čist bo slepih človekovih grehov.

Bojim se za svoje nedolžne otroke,
ki veneli bodo kot cvetovi pozabljene vaze;
ko kdo opozoril bi jih iz prve roke:
vredni so kakor v puščavi oaze.

A užival bom! Vedro, sijoče, veselo,
ko pihala zimska mrzla bo sapa.
Ej, jezna kraljica! Čaka te delo!
Prične naj se končno naslednja etapa!

Vzdih
Glej, kako besno prepeva narava,
a meni njen zvok prav dobro de.
Pričela se končno je prava zabava;
kdaj bo končana, le sama ve.

Rdeča svetloba, ognjeni viharji,
besne nevihte, krvavi potoki,
smrt tiho se skriva v jutranji zarji,
otrok pa joka ob mamini roki.

glej ko bobni
glej ko gori
zobovje narave se le zaostri

Ni več razlik v mozaiku ljudi.
Nihče več ne nosi pisane krone.
Ritmu in času se več ne mudi,
ko žgejo dotiki nas sončne korone.

Anarhija okoli, anarhija v nas,
vladavine vampirjev končno propad,
človeštvo združuje le en tihi glas:
rešiti sebe, mogoče še lasten svoj sad.

ko nikogar več ni
ko človeštvo za večno zaspi
se besna kraljica sprosti

Izdih
Beli oblaki nad polji spominov,
sivi vihar nad skicami krošenj,
v tišini pokrajin Njeno oziranje,
živih duš pa končano umiranje.
Kristalne zvezde v iskrah utripov
sijejo nad mrtvimi polji,
zadnje duše pa prepevajo skupaj:
moj ljubi otrok, nikar ne obupaj.

Nebo

I

Ko bi letel,
letel z oblaki.
Se dvignil nad svet,
kjer so meni enaki.

Plaval v nebu,
se s ptiči lovil.
Bi tako pohitel,
nesrečo vso zapustil.

Se spoznal z vesoljem,
svetom neskončnim,
in zvezde osvajal
z značajem pokončnim.

II

Nad mano dragulj,
mil in tih;
dušo umirja
najnežnejši stih
lepote safirja.

Nad mano ocean,
razburkan z oblaki,
Razburkan z vetra tokovi.
Grmi in udarja
kot vojaški topovi.

Nad mano življenje,
večnost in končnost,
ideja in stvarnost.
Nad mano kraljestvo
ponuja mi varnost.

III

In zdaj letim.
(Od doma odtavam
s čudno težo odet.)
Gore preletavam,
gore in svet.

Oblaki beli posivijo,
se namočijo, mrko zgostijo.
V nebu širnem sem se izgubil;
ko je nevihta prišla,
iz sna se nisem zbudil.

...

tole je dejansko nekaj čist novega, kar sem se lotil ... od kot inspiracija? vedno bolj se hočem osamosvojit, biti ptica na širnem nebu, pa ugotavljam, da je drugje veliko bolj mrzlo kot doma...

V kristalni noči

V kristalni noči čutim
poljube tisočerih žarkov zvezd.
Koža mi dehti po apokalipsi,
dlake se mi ježijo v ritmu vetra.

Ko bi jo le videl,
ko bi jo le slišal,
a v tihi predigri
čaka primeren trenutek.

Ko bo gorelo,
po smrti dehtelo,
upam, da mene
bo prvega vzelo.

...

Tole je nastalo na Metal Campu =)