ESFALG zaključen

Zbirka je zaključena. Ko sem malo pregledoval blog, sem ugotovil, da sem iz zbirke velik del objavljenih pesmi izbrisal in veliko novih dodal. Zadnja, Čez blato, je ena od novih. Če me celo kdo bere, mu lahko skupek pošljem, če mi napiše, sicer pa je blog zaključen.

Čez blato

Potujem čez blato.
Iz suhe kože
trgam tvoje slane dotike.
Pljuvam kislo slino,
napito najinih večernih poljubov.
Prek odrte pokrajine
kričim tvoje sprane besede.

Potujem čez blato,
da prikrijem tvoj zadnji pozdrav.

Upor črnih ovac

Krpamo si rane in ugrize,
pulimo si bodice.
A delamo po svoje,
saj smo se naveličali kaprice.
Od kod jim volkovi,
da nam jedo oči in ušesa?
Od kod jim pastirjev,
da nas vodijo v lažna nebesa?

Naši kiparji z ostrimi kremplji
prihajajo izklesati nove oblike,
da postanejo trdni simboli
bodoče olike.
Ne manjka slikarjev
in barve za bele ovčice,
ki postale bi rade
deležne pravice!

V pepelu kracamo usodo,
da pastirjem oči zaslepimo,
in ga posujemo v reke, 
da volkovom prihodnost skalimo.
Bliža se upor črnih ovac.
Tistih iz sence, vedno izdanih,
tistih zakritih, nikoli poznanih.
Tistih iz jekla kovanih.

Angel večernih oblakov

V tvojih brezbarvnih očeh,
včasih modro iskrečih,
drugič rjavo bolečih,
opazujem svoj raztrgan obraz.
Želim si tvojega pogleda.
Želim si tvojega objema.

Krpaš moje krvave rane,
zaznamovane od besa
tvojih krutih bogov.

V naročju tvojega vonja
si naivno želim spet okusiti
tvojih prepovedanih sadov.

Skrij svoje modre peruti,
angel večernih oblakov.
Pospravi nož,
škrlaten od moje krvi.

Vedno znova me zabodeš,
a me nočeš ubiti.

S pokvarjenimi krili ti skušam slediti.
Ovira me teža mojih lastnih rogov.

Beli cigan

Beli cigan, hodiš po cesti.
Beli cigan, govoriti ne znaš.
Kaj poješ, komu,
če govoriti ne znaš?

Beli cigan, kaj hodiš po cesti?
Po tisti cesti, ki jo zanikaš.
Po tisti cesti, ki je nočeš.
Po tisti cesti, ki je vseeno tvoja.

Beli cigan, zakaj nisi črn?
Če bi bil črn,
cesta ne bi bila tvoja,
ne bi imel doma.

Čudna so pota,
čudne so ceste,
a cesta in pot
sta vseeno tvoji. 

Beli žrebec

Težek zrak se zabija v zemljo.
V sivih verigah prepleta se strah.
Potujejo hitro in panično k zemlji,
kot bi se bale sijaja prihodnosti.

Čvrste iskre iz belega hleva.
Sapa nemirnega belega žrebca.
Mogočnega, žlahtnega, besnega žrebca,
ki mu duše mraz ne dohaja.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec hrza v jutro.

Zakaj hrza v zimo?
Zakaj udarja ob steno?
Vse se pripravlja!
V tišini je moč.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec čaka na vojno.

Inkognito

V senci družbe se skrivam
pred zakonom.
Kriminalec sem,
filozofija absurda je prepovedana.

Roke se mi lepijo od sladkih nasmehov,
oči slepijo od bleska moči,
nos maši od vonja vsakdana,
ušesa moja so s hrupom obdana!

Skupaj molimo,
a ne istim bogovom.
Skupaj pijemo,
a ne z istim namenom.
Skupaj se veselimo,
a ne z istim nasmehom.

A glasnica prihodnosti s črnim perjem
osenči lepljive nasmehe,
mene pa osvetli
tiha svetloba njenih oči.