V senci družbe se skrivam
pred zakonom.
Kriminalec sem,
filozofija absurda je prepovedana.
Roke se mi lepijo od sladkih nasmehov,
oči slepijo od bleska moči,
nos maši od vonja vsakdana,
ušesa moja so s hrupom obdana!
Skupaj molimo,
a ne istim bogovom.
Skupaj pijemo,
a ne z istim namenom.
Skupaj se veselimo,
a ne z istim nasmehom.
A glasnica prihodnosti s črnim perjem
osenči lepljive nasmehe,
mene pa osvetli
tiha svetloba njenih oči.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar